Otroci se skozi igro učijo, takrat so najbolj učinkoviti, saj sami poskušajo odkriti nove stvari. Če njihovo igro prekinemo zato, da jih podučimo, kako se nekaj dela, s tem občutno zmanjšamo njihovo zanimanje in navdušenje. Odvzamemo jim zadovoljstvo ob samostojni igri. Ko se tako vmešamo, jih nehote učimo, da smo mi tisti, ki obvladamo in imamo dobre ideje. Tako zgodnje izkušnje otroke naučijo, da je odrasel tisti, ki ga potrebujejo za pomoč in vodenje pri igri. Nenadoma pa se zgodi, da otroci ne vedo, kaj bi sami s seboj, sploh takrat, ko je več časa. Če torej želimo, da bi se otroci znali zamotiti in samostojno igrati, jih pustimo. Naj sami raziskujejo, tako bodo razvili spretnosti, ki jim bodo v življenju zelo prišle prav: učinkovito bodo znali reševati probleme, obvladovati stres, se uriti v vztrajnosti, znali uporabiti svojo domišljijo in ustvarjalnost. Otroci se skozi igro resnično največ naučijo – spoznavajo okolico, samega sebe, raziskujejo, predelujejo čustva, odraščajo, se razvijajo, gradijo osebnost. To je zanje resno in pomembno delo, zato to spoštujmo.