Da smo pogumni kot Kekec, radovedni kot Pika Nogavička in močni kot Peter Klepec smo dokazali, ko smo se na pot podali. Zraven smo seveda povabili najboljšo moralno podporo, ki že v naprej razume vse naše muke – stare starše. Podali smo se čez temni gozd, grizli kolena in naposled prišli do soteske, katere lepote glas sega v deveto vas. Vseskozi so nas spremljale različne zgodbe v katerih bi lahko našli tudi kaj resnično resničnega. Na vhodu v Vintgar smo si nadeli oranžne čelade in se v neskončno dolgi koloni podali na pot slapov in brzic reke Radovne.

Na koncu se nam je nasmihala še mavrica za katero se zagotovo skriva zaklad, ki ga bomo verjetno tudi našli, enkrat drugič. Mi pa smo se ob preštevanju stopnic, počasi, čisto počasi vzpenjali nazaj v našo igralnico.

Prijetno utrujeni, prav vsi, smo se na koncu, ponosno, drug drugemu zahvaljevali, da tako čudovit dan je pa za ponovit.