Počitnice so mimo in skoraj se jih več ne spomnimo. Naša nova realnost so jutranji bansi, s katerimi se pozdravimo in začnemo kar se da lep dan. Namesto kraljevske postrežbe doma, se je malica spremenila v poligon, ko s polnim krožnikom želimo čim bolj uspešno mimo vseh ovir in nepredvidljivih situacij od vozička do mesta za mizo. Ugotovili smo, da ga nimamo junaka, ki z rokami na kolenih zapre ušesa in da je jezik doma v ustih na nebu. Da dober tek ne pomeni veselo klepetanje in da kadar pozabimo na pravila, se hitro zgodi buška. Na igrišču še vedno nismo skopali vseh mogočih lukenj. Med potjo pa imamo toliko dela, da nam včasih uspe izgubiti kolono.

Če povzamem, smo pravi junaki, ki bomo vsemu kos.

Spoznali smo se, prve niti novih prijateljstev se že uspešno pletejo, imamo prvo čudovito razstavo z naslovom To sem jaz. Sledimo Nacionalnemu mesecu skupnega branja in v družbi policista smo otvorili Evropski teden mobilnosti. Najpomembnejše pa je, da so dnevi skoraj prekratki in da se imamo vsak dan lepše.